Leucoagáricus leucothítes (Vittad.) Wasser (1977), rožnolistni kukmakovec
užitna

Klobuk ima premera od 4 - 8 cm, najprej je polkroglaste oblike, pozneje se izboči in razširi, Je bel in na osredju bledo rumenkaste ali bledo mesnate barve, rob je raven, površina je gladka ali fino krastava ter svilnata. Star ima lahko rob zavihan navzgor.

Lističi so mladi najprej čisto beli, nato pridobijo rožnati odtenek. So precej gosti in z vmesnimi krajšimi lističi.

Bet je do 12 cm visok, valjaste oblike, proti dnišču malo odebeljen oz. gomoljast. Je bel, gladek, na njem pa bel obroček, ki je obstojen in ne odpade.

Meso je belo, prijetnega vonja in okusa, po gobi.

Raste od maja do novembra po travnikih, parkih, na vrtovih, v vinogradih, v večjih skupinah. Je zelo pogosta goba, čeprav je ljudje ne poznajo najbolje.

Goba je užitna, vsestransko uporabna, vendar predvsem mlade gobe.

Zamenjava je mogoče s strupenim karbolnim kukmakom, Agaricus xanthodermus, ki pa na vseh koncih rumeni in ima neprijeten vonj po karbolu oz. črnilu in je zato precej prepoznaven.
Kukmaki pa imajo, za razliko od kukmakovcev, lističe v mladosti najprej bele barve, kmalu postanejo rožnati, v starosti pa čokoladno rjave barve. Največji med kukmaki je poljski kukmak, Agaricus arvensis, ki raste na dobro pognojenih pašnikih, pa tudi v gozdu na jasah, pretežno v iglastih gozdovih. Zelo podoben mu je travniški kukmak, Agaricus campestris, ki je najbolj pogost kukmak pri nas in raste posamično ali v velikih skupinah prav tako na travnikih in pognojenih pašnikih (velikokrat kar med kravami na paši). Oba sta užitna.