Znana je tudi kot Hudičeva goba ali hudičevka in tudi kot Satanova goba. Vsak gobar pri nas, mislim predvsem na gobarje, ki ne nabirajo le gromozanskih količin gob, ampak jih tudi proučujejo, rad najde to gobo, saj je to kot trofeja pri lovu. Nekateri se trudijo že leta, da bi jo našli, pregledali, poslikali in …, pa ni tako enostavno. Vendar, ko enkrat najdeš »plac«, jo tam kasneje tudi še najdeš, čeprav ne vsako leto ali celo več le ne ali celo nikoli več ne zraste. Je eden največjih gobanov, ki rastejo v južnih, toplejših območjih Evrope (tudi pri nas) in Severne Amerike.
Pri nas je goba zavarovana in tudi na Rdečem seznamu, kar pomeni, da je ogrožena in je ne smemo nabirati in tudi ne uničevati njenega podgobja. Zato, če ga slučajno najdemo, ga pustimo naj raste in naj bo okras narave!

Klobuk je v mladosti kroglaste oblike, zapognjen, kasneje se odpre in lahko doseže tudi do 20 cm (nekateri trdijo, da tudi do 30 cm) v premeru. Mlad je sivo bele barve, ko je starejši pa dobi olivne odtenke. Površina je gladka, po mokrem vremenu nekoliko lepljiva. Ker ga ljudje ne poznajo in ker ima svetel klobuk, vsakega zanima, kaj je pod klobukom, zato ga najdemo velikokrat prevrnjenega, da vidijo še spodnji del, ki pa je rdeče barve, rdeče gobe pa za nabiralce niso zanimive, vendar se je škoda z brcanjem in prevračanjem že naredila.

Luknjice trosovnice so sprva bledo rumene barve, kmalu postanejo rdeče.
Bet ni zelo dolg, glede na velikost klobuka, nekje od 5-15 cm in 3-8 cm širok ter v dnišču zadebeljen. Podlaga je rumenkaste barve, kar se vidi tik pod klobukom, po vrhu pa ga prekriva fina rdeča mrežica, ki je v sredini beta močneje rdeče obarvana.
Meso je belkasto, trdo, na prerezu se obarva bledo modro. Je neprijetnega vonja in okusa, po nekaterih virih naj bi mlade gobe imele menda prijeten okus.

Vražji goban je precej strupena goba in tudi termična obdelava ne uniči vrste neznanih strupov, ki so vzrok za t.i. gastrointestinalni sindrom, to je zastrupitev, ki povzroči slabost in bruhanje. Takšno stanje pa lahko traja tudi precej časa in zato organizem zelo izčrpa. To so tudi najpogostejše zastrupitve pri nas, ki pa lahko pri otrocih, starejših in bolnih ljudeh v redkih primerih povzročijo tudi smrt. Pri nas z vražjim gobanom ni veliko zastrupitev, lahko rečem celo nič, vsaj vem ne za primere, saj ga ljudje zaradi njegove lepe rdeče barve trosovnice in beta ne pobirajo. Je pa sigurno ena najlepših gob, prav zaradi svojih živih barv.
Podobni so mu še drugi gobani z rdečimi trosovnicami, nekateri pa ga zamenjajo celo z gobani z rumeno trosovnico.

Vražjega gobana lahko zamenjamo z žametastim gobanom (Boletus erytropus),  s škrlatnim gobanom (Boletus rhodopurpureus), z rdečerumenim gobanom (Boletus rhodoxanthus), nekateri pa ga zamenjujejo celo z leponogim gobanom (Boletus calopus) ter svinjskim gobanom (Boletus luridus), ki pa nimata rdeče, ampak rumeno oz. oranžno trosovnico.
Pravkar sem na YouTubu videla nek romunski video, ki prikazuje »vražjega gobana«, a v resnici je prikazan »leponogi goban«, vendar ga je nabiralec prav elegantno nepoznavalsko zamenjal, ker očitno ne pozna ne enega, ne drugega.
Zato, nabirajmo le tiste gobe, ki jih sami najbolje poznamo in ne eksperimentirajmo z gobami, ki jih ne poznamo, saj lahko doživimo neprijetno ali celo nevarno zastrupitev! In potem ….?